• Voditelji držav in/ali vlad EU se sestajajo kot Evropski svet, ki določa splošno politično usmeritev in sprejema najpomembnejše odločitve o ključnih vprašanjih.
• Svet, ki ga sestavljajo ministri držav članic EU, se redno sestaja, da sprejema odločitve o politikah in sprejema zakonodajo EU.
• Evropski parlament, ki zastopa državljane, si deli zakonodajne in proračunske pristojnosti s Svetom.
• Evropska komisija, ki zastopa splošne interese EU, je glavno izvršilno telo. Predlaga zakonodajo in zagotavlja pravilno izvajanje politike EU.

I. INSTITUCIJE ODLOČANJA

Evropska unija je več kot zgolj konfederacija držav, ni pa federativna država.
Dejansko se njena struktura ne ujema z nobeno tradicionalno pravno kategorijo. Je zgodovinsko enkratna, njen sistem sprejemanja odločitev pa se že kakšnih šestdeset let nenehno razvija.
Pogodbe (znane kot „primarna zakonodaja“) so podlaga za obsežno „sekundarno“ zakonodajo, ki neposredno vpliva na vsakdanjik državljanov Evropske unije. Sestavljajo jo predvsem uredbe, direktive in priporočila, ki jih sprejmejo institucije EU.

Ti zakoni so tako kot tudi sicer politike EU nastali na podlagi odločitev, ki so jih sprejeli Svet (ki zastopa nacionalne vlade), Evropski parlament (ki zastopa državljane) in Evropska komisija (od vlad EU neodvisen organ, ki zastopa skupne evropske interese). Pomembni so tudi druge institucije in organi, ki so predstavljeni v nadaljevanju.

a) Evropski svet

Evropski svet je najvišji politični organ EU. Sestavljajo ga voditelji držav ali vlad – tj. predsedniki in/ali premieri – vseh držav članic EU ter predsednik Evropske komisije (glej v nadaljevanju). Običajno se sestane štirikrat na leto, in sicer v Bruslju. Ima stalnega predsednika, ki usklajuje delo Evropskega sveta in zagotavlja njegovo nepretrgano delovanje. Stalnega predsednika izvoli Evropski svet (s kvalificirano večino) za mandat, ki traja dve leti in pol z možnostjo enkratnega podaljšanja. Od 1. decembra 2009 je stalni predsednik nekdanji belgijski premier Herman Van Rompuy.

Evropski svet določa cilje EU in način, kako jih doseči. Glavnim pobudam za politike EU daje zagon in sprejema odločitve o težavnih temah, o katerih se Svet ministrov ni mogel dogovoriti. Obravnava tudi aktualna mednarodna vprašanja, in sicer s „skupno zunanjo in varnostno politiko“ – mehanizmom za usklajevanje zunanjih politik držav članic EU.

b) Svet

Svet (imenovan tudi Svet ministrov) sestavljajo ministri nacionalnih vlad držav članic EU. Vsaka država prevzame predsedstvo Sveta za šest mesecev. Vsakega srečanja Sveta se udeleži po en minister iz posamezne države članice. Kateri ministri se udeležijo posameznega srečanja, pa je odvisno od teme na dnevnem redu: zunanje zadeve, kmetijstvo, industrija, promet, okolje itn.

Glavna naloga Sveta je sprejemanje zakonov EU. Večinoma si to odgovornost deli z Evropskim parlamentom. Svet in Parlament sta enako odgovorna tudi za sprejemanje proračuna EU. Poleg tega Svet podpisuje mednarodne sporazume, za katere se pogaja Komisija. Svet v skladu z Lizbonsko pogodbo odloča z večinskim glasovanjem, kvalificirano večino ali soglasno, odvisno od področja odločanja. Pri odločitvah o pomembnejših vprašanjih, na primer o obdavčitvi, spremembiPogodb, uvedbi nove skupne politike ali pridružitvi nove članice Uniji, mora biti
odločitev znotraj Sveta soglasna.

V večini drugih primerov je potrebno glasovanje s kvalificirano večino. To pomeni, da se odločitev Sveta sprejme, če je najmanjše predpisano število glasov v prid tej odločitvi. Število glasov, ki jih ima na voljo posamezna država EU, v grobem ustreza številu njenih prebivalcev.

Do 1. novembra 2014 velja, da je odločitev sprejeta (če bo EU še vedno imela 27 držav članic):

• če prejme vsaj 255 od 347 glasov (tj. 73,91 %
• če jo podpre večina držav članic, tj. vsaj 14
• če te države, ki glasujejo za odločitev, predstavljajo najmanj 62 % celotnega prebivalstva EU.

Bolj demokratična Evropa: evropski državljani lahko po Lizbonski pogodbi zdaj predlagajo nove zakone.

V skladu z Lizbonsko pogodbo bo ta sistem od 1. novembra 2014 poenostavljen.
Odločitev bo sprejeta, če jo bo sprejelo 55 % držav članic (tj. najmanj 15) in bodo te države predstavljale najmanj 65 % prebivalstva EU.

c) Evropski parlament (EP)

Evropski parlament je izvoljeni organ, ki zastopa državljane EU. Nadzoruje dejavnosti EU in skupaj s Svetom sprejema zakonodajo EU. Od leta 1979 so člani Evropskega parlamenta izvoljeni neposredno na splošnih volitvah, in sicer vsakih pet let.

Po zadnjih volitvah v EP junija 2009 je bil za predsednika Parlamenta za dve leti in pol izvoljen nekdanji poljski premier Jerzy Buzek (Evropska ljudska stranka).

Evropski parlament – tukaj se lahko sliši vaš glas.

Glavne razprave Parlamenta potekajo na mesečnih srečanjih (znanih kot „plenarna zasedanja“), ki se jih načeloma udeležijo vsi poslanci. Običajno potekajo v Strasbourgu, vsa dodatna zasedanja pa v Bruslju. Tudi priprave na plenarno zasedanje ponavadi potekajo v Bruslju: tako imenovana „konferenca predsednikov“ – predsedniki političnih skupin in predsednik Parlamenta – določi dnevni red plenarnih zasedanj, 20 parlamentarnih odborov pa pripravi osnutek zakonodajnih sprememb, o katerih bo tekla razprava. Generalni sekretariat, ki ima sedež v Luxembourgu in Bruslju, opravlja redno upravno delo Parlamenta. Vsaka politična skupina ima tudi svoj sekretariat.

Število sedežev v Evropskem parlamentu na državo po volitvah leta 2009

Opomba: s sklepom v skladu s Protokolom št. 36 k Lizbonski pogodbi se do naslednjih volitev leta 2014 število evropskih poslancev začasno poveča na 754.

Parlament sodeluje v zakonodajnem delu EU na dva načina.

• Parlament je s „soodločanjem“, ki je redni zakonodajni postopek, enako odgovoren za sprejemanje zakonodaje kot Svet, in to na vseh področjih politike, ki zahtevajo „kvalificirano večino“ v Svetu. Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe ta področja zajemajo približno 95 % zakonodaje EU. Svet in Parlament lahko dosežeta dogovor že pri prvi obravnavi. Če dogovora po dveh obravnavah ne dosežeta, se predlog predloži spravnemu odboru.
• Evropski parlament mora s „privolitvijo“ ratificirati mednarodne sporazume EU (za katera se je pogajala Komisija), med drugim tudi vsako pogodbo o širitvi Evropske unije.

Politične skupine v Evropskem parlamentu

 Stanje julija 2010

Evropski parlament in Svet sta tudi enako odgovorna za sprejemanje proračuna EU (ki ga predlaga Evropska komisija). Parlament lahko predlog proračuna tudi zavrne, in to se je nekajkrat že zgodilo. Če se to zgodi, je treba znova začeti celotni proračunski postopek. Parlament ima zaradi svojih proračunskih pristojnosti znaten vpliv na oblikovanje politik EU.

Nazadnje je Evropski parlament tudi organ, ki izvaja demokratični nadzor v Uniji, zlasti nad Evropsko komisijo. Ko se vsakih pet let imenuje nova sestava Komisije, lahko novoizvoljeni

Evropski parlament – z večinskim glasovanjem – potrdi ali zavrne kandidata Evropskega sveta za predsednika Komisije. Seveda se pri tem glasovanju kažejo rezultati zadnjih volitev evropskih poslancev. Preden Parlament glasuje o potrditvi nove Komisije kot celote, zasliši vsakega predlaganega člana Komisije.
Parlament lahko s sprejetjem predloga nezaupnice tudi kadar koli glasuje o razrešitvi celotne Komisije. Za to je potrebna dvotretjinska večina. Parlament z ustnim in pisnim naslavljanjem vprašanj na Komisijo in Svet nadzira redno izvajanje politike EU.

d) Evropska komisija

Komisija je ključna institucija EU. Samo Komisija ima pravico, da pripravlja predloge za novo zakonodajo EU, ki jih nato pošlje Svetu in Parlamentu v razpravo in sprejetje. Njeni člani so z dogovorom med državami članicami in po potrditvi v Evropskem parlamentu (kakor je bilo že opisano) imenovani za petletni mandat. Komisija je odgovorna Parlamentu, in če Parlament sprejme predlog nezaupnice Komisiji, morajo odstopiti vsi njeni člani.

Iz vsake države EU prihaja po en član Komisije („komisar“), vključno z njenim predsednikom ter visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki je eden od podpredsednikov Komisije.

Evropski parlament je novo Komisijo potrdil 9. februarja 2010. Za njenega predsednika je bil še za drugi petletni mandat izvoljen nekdanji portugalski premier José Manuel Barroso.

Komisija uživa precejšnjo neodvisnost pri izvajanju svojih pristojnosti. Njena naloga je, da zagovarja interese EU kot celote, zato ne sme slediti navodilom nobene od vlad držav članic. Kot „varuhinja Pogodb“ mora zagotavljati, da se uredbe in direktive, ki jih sprejmeta Svet in Parlament, v državah članicah tudi izvajajo. Če se ne, lahko Komisija vloži tožbo zoper kršiteljico na Sodišče in jo tako prisili, da ravna v skladu z zakonodajo EU.

Komisija v vlogi izvršilnega organa EU izvaja odločitve Sveta na področjih, kot je skupna kmetijska politika. Komisija je v veliki meri odgovorna za upravljanje skupnih politik EU, na primer politike na področju raziskav in tehnologije, razvojne pomoči in regionalnega razvoja. Poleg tega upravlja proračun za te politike.

Komisiji pomaga upravna služba, ki jo sestavlja 43 direktoratov in služb, od katerih jih ima večina sedež v Bruslju in Luxembourgu. Ustanovljene so bile tudi številne agencije, ki opravljajo posebne naloge za Komisijo, sedež pa imajo večinoma v drugih evropskih mestih.

e) Sodišče Evropske unije

Sodišče Evropske unije s sedežem v Luxembourgu sestavlja po en sodnik iz vsake države EU, pomaga pa jim osem generalnih pravobranilcev. O njihovem imenovanju se dogovorijo vlade držav članic, vsak pa je imenovan za obnovljiv šestletni mandat.

Njihova neodvisnost je zagotovljena. Sodišče skrbi za spoštovanje pravnega reda EU ter pravilno razlago in izvajanje Pogodb.

f) Evropska centralna banka

Evropska centralna banka (ECB) s sedežem v Frankfurtu je odgovorna za upravljanje evra in denarne politike EU (glej poglavje 7, „Evro“). Njena glavna naloga je ohranjanje stabilnosti cen na območju evra. Centralna banka je z Lizbonsko pogodbo pridobila status institucije EU.

 Sodišče zagotavlja polno spoštovanje evropskega prava. Tako je na primer potrdilo, da je diskriminacija invalidnih delavcev prepovedana.

g) Računsko sodišče

Računsko sodišče s sedežem v Luxembourgu je bilo ustanovljeno leta 1975. Sestavlja ga po en član iz vsake države EU s šestletnim mandatom, o imenovanju članov pa se po posvetovanju z Evropskim parlamentom dogovorijo države članice. Sodišče preverja zakonitost in pravilnost prihodkov in odhodkov Evropske unije ter dobro upravljanje proračuna EU.

II. DRUGI ORGANI

a) Evropski ekonomsko-socialni odbor
Svet in Komisija se pri sprejemanju odločitev na številnih področjih politik posvetujeta z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom (EESO). Njegovi člani predstavljajo različne gospodarske in socialne interesne skupine, ki skupaj sestavljajo t. i. „organizirano civilno družbo“, imenuje pa jih Svet za petletno obdobje.

b) Odbor regij
Odbor regij (OR) sestavljajo predstavniki regionalnih in lokalnih organov. Predlagajo jih države članice, imenuje pa Svet za petletno obdobje. V skladu s Pogodbo se morata Svet in Komisija posvetovati z Odborom o zadevah, ki se nanašajo na regije. Odbor lahko poda mnenja tudi na lastno pobudo.

c) Evropska investicijska banka
Evropska investicijska banka (EIB) s sedežem v Luxembourgu financira projekte za pomoč manj razvitim regijam znotraj EU in spodbujanje konkurenčnosti podjetij.